Ni prostora za naše strahove

Ko se ozrem v svojo lastno preteklost - v tisto, ki se je dogajala, preden sem bila primorana prisluhniti svojemu telesu in se umiriti - se spominjam, da sem se s svojimi strahovi spopadala in jih premagovala na vsakem koraku svojih adrenalinskih podvigov. Še vedno pa mi ostaja izziv, kako naj se spopademo s spoznanjem, da lahko v svojih strahovih ostanemo popolnoma sami ...

"Kaj pa če ostanem brez službe ... " 

"Kaj pa, če ostanem samski/a ..."

"Kaj pa, če bodo odkrili, da sem nekompetenten/a za to področje ..."

"Kaj pa če bo moj x  umrl/a, medtem ko ..."

"Kaj pa če je vse laž ... "

Ob vseh teh "kaj pa če-jih" nas kaj kmalu postane strah, morda celo doživimo hudo stisko, potijo se nam roke ...

Da bi se čustvo strahu pojavilo, moramo biti v položaju, v katerem sta izpolnjena vsaj dva pogoja. Verjeti moramo, da je ogrožena neka naša vrednota (življenje, zdravje, otrok, partner, ugled, svoboda, imetje, samopodoba…) in da smo nemočni ali premalo pripravljeni, da bi se tej grožnji lahko učinkovito zoperstavili. Pogosto se nam pogosto dogaja, da nam drugi ljudje v zvezi z našimi strahovi prav nič ne pomagajo, saj nimajo časa, niti interesa, da bi nam prisluhnili. Zato naše strahove negirajo oziroma zmanjšujejo njihov pomen. "Pospravijo" nas z besedami, naj se osredotočimo na pozitivne vidike svojega življenja in naj ne bomo črnogledi. 

Pogosto se zdi,  da je najbolj učinkovito orodje pri spopadanju s strahovi - ki so vedno upravičeni oziroma imajo nek bolj ali manj smiseln razlog v ozadju - preusmerjanje pozornosti. Sama menim, da si je za strah, tako kot za vsa ostala čustva, potrebno vzeti čas in ga poskušati razumeti. Ena od oblik spopadanja s strahovi je, da si predstavljamo, da se grožnji ne uspemo zoperstaviti. Kaj je tisto najhujše, kar se nam lahko zgodi?! 

"Ostali smo brez službe ..."

"Partner/ka nas je zapustil/a ..."

"V tem nisem uspešen/a ..."

"X je zapustil/a ta svet ..."

"Vse, kar so nam povedali, je laž ... "

Vprašajmo se, kaj se dogaja po tem, ko so se naši strahovi uresničili. Kako se lahko spopademo s problemom, ki je nastal po tem, ko se je naš strah uresničil?  Ali lahko zdržimo s temi občutki, ko se je zgodilo najhujše? Ali obstaja nekdo, ki bo vendarle tam, ko/če se je najhujše že zgodilo?

Največ, kar lahko naredimo, je, da drug drugemu prisluhnemo. Ko bomo strahove poimenovali (jim dali besedne opise), jih neagresivno podelili s svetom oziroma ljudmi, ki jim zaupamo, bomo s tem zmanjšali njihovo energijsko vrednost in se razbremenili nesproščenosti.  Če bomo poskrbeli, da bo "dovolj prostora za pogovor o naših strahovih, bo dovolj prostora tudi za kreativne rešitve in s tem lažje spopadanje s strahovi". 

VIR: http://www.mentalakademie.info/cms-unser-angebot/fuer-mich/angst/angst.html

»Prasec« na delovnem mestu

»Ura je sedem, že spet nemiren spanec … Počutim se, kot bi me povozil vlak in spet moram tja … v firmo. Ko bi vsaj zbolel, ko bi vsaj za danes bil prikrajšan za šefove vdore v mojo pisarno, njegove direktne pripombe, naj raje gospodinjim, da nisem zrel za posel. Me bo morda ponovno nadrl, ker podjetje, s katerim sodelujemo, še ni odgovorilo na ponudbo … Bom spet koš za smeti, kot je to na dnevnem redu, večkrat tedensko … Nikoli ne vem, s čim mi bo začinil 'dobro jutro'«.

Naše odraslo življenje bi lahko razdelili na tri, približno enako velike etape: spanje; služba; prosti čas. Tretjina našega življenja – pri nekaterih celo večjih del – je torej osnovana na opravljanju poklica, za katerega smo se načeloma usposobili in še kako pomembno je, da se pri delu počutimo učinkoviti in, če imamo srečo, tudi zadovoljni z odnosi s sodelavci.  Slednji pa niso vedno prijazni in takšni, kot si jih zamišljamo, preden nastopimo z novim delovnim mestom. Še več, velikokrat nas slabi odnosi na delovnem mestu pripeljejo do te tega, da načenjajo tako naš spanec kot tudi odnose v družini in prostem času - to je tisti dve etapi, ki nam v življenju poleg službe še preostaneta.

Če ne spadamo v kategorijo nezadovoljnih uslužbencev, ki na delovnem mestu neprestano doživljajo stres in čustveno bolečino, morda lahko še preverimo, ali se najdemo v kategoriji ljudi, ki se niti najmanj ne ozira na čustva drugih na delu in se občasno ali pa kar redno obnaša kot »prasci«. Opomba: Izraz je vzet iz knjige »Ni prostora za prasce« avtorja Roberta I. Suttona, ki jo, tako žrtvam na delovnem mestu kot tudi potrjenim (rednim) prascem zelo priporočam v branje.

Vir: http://energyhealersteve.com/the-best-anger-management-technique/

Zavedati se moramo, da se vsi občasno obnašamo kot prasci. Pa vendar se od potrjenih prascev, to je tistih, ki se prašičje obnašajo pretežni del svojega delovnega časa, razlikujemo po tem, da se tega zavedamo in pogosto dejanje, ki je nekoga prizadelo, obžalujemo, se zanj opravičimo. 

Potrjeni prasec pa se vede kot prasec, kadar:

-          Večino delovnega časa smeši svoje sodelavce in predvsem podrejene sodelavce, jih ponižuje, kaznuje s »tihimi dnevi« in žaljivkami ter jim jasno da vedeti, da so nesposobni, njihova mnenja pa neumna.

-          Pridobi na moči, to je napreduje na delovnem mestu in si lasti za vse zasluge za uspeh na nekem projektu. Takrat se pokaže v vsem svojem »roza siju«.

-          Se vede, kot da pravila, ki veljajo za »navadne« ljudi, zanj ne veljajo.

Ne pozabite, da imajo negativne interakcije s prasci petkrat močnejši vpliv na vaše razpoloženje kot pozitivne. Zato je treba veliko dobrih ljudi, da se popravi škoda, ki jo naredi nekaj poniževalnih kretenov.

V kakšnih iluzijah je prasec in kako utemeljuje svoje vedenje?

ILUZIJA: Moje podjetje je uspešno, ker z ljudmi ravnam kot z živalmi.

RESNICA: Vi in vaša organizacija ste uspešni navkljub temu, in ne zaradi tega, ker vi ponižujete vse po vrsti. Motite se, ko uspeh pripisujete svojim umazanim taktikam, saj s svojim poniževanjem v resnici spodkopavate uspešnost.

ILUZIJA: Organizacija je uspešna, ker imam moč.

RESNICA: Svoje uspešno grabljenje moči zamenjujete za organizacijski uspeh. Spretnosti, s katerimi ste si pridobili vpliven položaj, se razlikujejo in so pogosto celo popolno nasprotje spretnostim, ki jih potrebujete, da bi dobro opravili svoje delo.

ILUZIJA: Zdaj, ko imam moč, prihajajo samo dobre novice.

RESNICA: Novice so slabe, toda ljudje vam prinašajo samo dobre novice. Zaradi vaše taktike »ubij glasnika slabe novice« se vam ljudje bojijo sporočati slabe novice, saj jih boste obtoževali in jih ponižali. Zato mislite, da je vse v najlepšem redu, čeprav je težav veliko.

ILUZIJA: Ljudje ubogajo.

RESNICA: Kadar ste v bližini, se ljudje pretvarjajo. Ko jih opazujete, iz strahu počnejo »prave« stvari. Takoj ko odnesete pete, se vrnejo k manj učinkovitemu ali povsem razdiralnemu vedenju – ki ga ne vidite.

ILUZIJA: Ljudje delajo za uspeh podjetja.

RESNICA: Ljudje delajo, da bi se izognili vašemu gnevu, in ne zato, da bi naredili tisto, kar je najbolje za organizacijo. Edini zaposleni, ki so sposobni preživeti vaš stil vodenja, vso svojo energijo porabijo za to, da se izognejo obtoževanju, in ne zato, da bi reševali težave.

ILUZIJA: Ljudi je treba samo dobro plačati in bodo uspešni pri delu.

RESNICA: Plačujete »davek na prasca« pa tega ne veste. Tak kreten ste, da so ljudje pripravljeni delati za vas ali vaše podjetje samo, če jim plačujete po višji ceni.

ILUZIJA: Zaposleni se z mojim načinom vodenja strinjajo, saj mu ne nasprotujejo.

Vaši sovražniki (za zdaj) molčijo, toda seznam je vsak dan daljši. S poniževanjem si vsak dan pridobivate nove sovražnike. Vaši sovražniki morda še nimajo moči, da bi vas uničili, a so potrpežljivi in samo čakajo, da vas bodo spodnesli.

Žalostna resnica je, da se vedenje v slogu prasca občasno zares splača. Če spustimo z vajeti svojega notranjega kretena, si lahko pridobimo moč, premagamo tekmece, spodbudimo ljudi, da iz strahu dosegajo boljše rezultate, in spravimo k pameti butce in nesposobneže. Čeprav večina situacij zahteva mešanico tekmovalnosti in sodelovanja, je ključ do uspešnega sodelovanja in »zmage« podjetja ali organizacije, v kateri smo zaposleni, da se najprej osredotočimo na vidik »če nihče ne izgubi smo vsi zmagovalci«. Pomembno je, kot pravi Karl Weick z Univerze v Michiganu , da  »Zagovarjamo svoje stališče, kot da bi imeli prav in poslušamo, kot da bi se motili« … (Sutton, 2012, str. 85). Seveda obstajajo tudi zelo uspešni prasci, vendar ni treba biti kreten, da si zgradiš uspešno kariero ali vodiš uspešno organizacijo.

VIR: Sutton, R. I. (2012): Ni prostora za prasce - Kako ustvariti civilizirano delovno okolje in preživeti v takem, ki to ni, Ljubljana: Mladinska knjiga.

Tridesetletnice, ki ne želijo imeti otrok

Pred dvema letoma smo bralci lahko zasledili prispevek Vesne Godine Vuk o tragični sliki tridesetletnic, ki so visoko izobražene, dajo veliko nase in imajo en odstotek možnosti, da naletijo na moškega "z jajci" (več o prispevku si lahko preberete  na http://www.delo.si/druzba/panorama/vesna-vuk-godina-tridesetletnice-tragicna-slika.html). 

Mnoge med njimi verjetno nikoli niso opustile ideje, da bi si ustvarile družino in en odstotek možnosti, da se jim želja uresniči, je seveda lahko zelo boleče spoznanje. Medtem ko čas beži, so priložnosti za izpolnitev te želje vse manjše, pritisk biološke ure vse večji, spoznanje, da je v zgodnjih štiridesetih že prepozno za imeti otroka, pa nekoliko tragično. Pa vendar se želja vsake tridesetletnice ne suče nujno zgolj okoli družine oziroma otrok. Nasprotno, nekatere so povsem zadovoljne z idejo, da nikoli ne bodo postale mame, saj jim predstavlja materinstvo grozljivko oziroma preprosto ne čutijo nikakršne privlačnosti do te vloge.

Igralka iz serije Seks v mestu, ki ji vloga mame "ne diši preveč" ...

So tridesetletnice, ki ne želijo imeti otrok, posebej drugačne od ostalih tridesetletnic?

Biti ženska, ne glede na kulturno ozadje, časovno obdobje ali versko prepričanje je od nekdaj pomenilo slediti naravnemu življenjskemu toku rojstva, odraščanja, reprodukcije, staranja in smrti. Gre za »optimalen« življenjski ciklus posameznice, ki naj bi bil naraven in globoko vcepljen v nezavedno ali zavedno številnih preteklih generacij, pa tudi danes stanje ni bistveno drugačno. Če je otroštvo obdobje brezskrbnosti, je odraslost čas, namenjen odkrivanju možnosti poklicnega razvoja in pa čas, ki ga namenimo skrbi za svoje potomstvo. Če ženska torej ne sledi ali nima izraženega materinskega nagona (reprodukcijskega nagona), je večini poročenim, mladim ali starejšim mamicam in očkom lahko tuja, nenavadna,  samosvoja. Tako sorodniki kot tudi prijatelji in sodelavci je najverjetneje ne razumejo in njeno idejo smatrajo kot prikrivanje dejstva, da ne more zanosit ali da še ni spoznala pravega partnerja. Najtežje je preprosto sprejeti, da si ne želi otroka.

Kakšna je osebnost tridesetletnice, ki si ne želi otroka?

Gre v prvi vrsti za osebo, ki ji je pomembno, da je spočita, skrbi za svoje počutje. Daleč od tega, da ji ne bi bilo mar za potrebe drugih. Lahko je zelo skrbna in odgovorna, je veliko gradila na sebi in svoji vlogi v svetu. Razmišljala je o sebi kot o materi in morda ugotovila, da ne bo znala, zmogla ali si dovolj želela dati otroku vse tisto, kar je sama pogrešala. Tako je na primer igralka Chelsea Handler  v nekem intervjuju iskreno  priznala, da je otroštvo samo po sebi srce parajoče in da ni prepričana, če bi ga zmogla ponovno doživeti z lastnim otrokom. Ženska, ki ne želi postati mama, ima lahko slabo samopodobo o vlogi sebe kot mame ali pa ji gredo otroci enostavno na živce. Ne želi se ukvarjati z njimi več kot nekaj uric na teden, mesec ali leto, v družbi odraslih pa je lahko izrazito družabna in odlična poslušalka.

Kakšno je bilo otroštvo tridesetletnice, ki si ne želi otroka?

Ženska, ki tudi pri tridesetih ali kasneje nima želje po izkušnji materinstva, je lahko imela zapleteno otroštvo. S starši ali enim od staršev je lahko vzpostavila nezdravo navezanost, bila bolj kot v vlogi njune hčerke v vlogi njune prijateljice, svetovalke ali tolažnice. Prevzemala je torej vloge, ki so presegale njene tedanje razvojne zmožnosti. Nekatere ženske z izkušnjo nasilja v otroštvu (spolno, psihično, fizično) čutijo strah pred tem, da bi ob otroku ponovno podoživele vsa ta občutja ali pa doživljajo strah, da bi tudi same lahko otroku prizadejale bolečino, kot so jo doživele same.

Ali ima lahko tridesetletnica, ki si ne želi otrok, zadovoljujoč partnerski odnos?

Ženska, ki si ne želi otroka bo imela povsem uspešno zvezo z moškim, ki tudi sam nima želje po otrocih. Njun odnos je lahko enako uspešen, intimen in zavezujoč kot odnos med partnerjema, ki otroka imata, vendar s predpogojem, da želja enega od partnerjev, preden je spoznal drugega, ni bila »imeti družino«, vse dokler se ni pustil prepričati ideji drugega.

Pod kakšnimi pritiski lahko popustijo tridesetletnice, ki si v resnici ne želijo imeti otrok, pa ga na koncu vseeno imajo?

Včasih (in to prepogosto) se ženska vseeno odloči za otroka  iz razlogov, kot so:

strah, da bi ženska zamudila optimalen čas za zanositev in vzgojo otroka, kar bi kasneje lahko obžalovala;

strah, da bi izgubila naklonjenost partnerja, v kolikor se za otroka ne bi odločila,

strah pred obsojanjem staršev, da bodo prikrajšani za vlogo starih staršev,

strah pred izgubo prijateljev, ki so že postali starši in so predani popolnoma drugačnem življenjskem slogu;

strah pred »biti drugačen« od ostalih in s tem biti izločen, preziran;

strah pred tem, da bi ostala sama na stara leta;

in še veliko drugih strahov …

Gre za obliko običajnih pritiskov iz okolja, ki jih tridesetletnice pogosto ne prepoznajo kot neprimerne razloge in zaradi katerih se vseeno odločijo postati starš.

Kakšen naj bo moj odnos s tridesetletnico, ki si ne želi postati mama?

Predvsem naj bo spoštljivo naravnan do njene odločitve. Vsa prigovarjanja, namigovanja ali razsvetljevanje glede vloge mamice ne bodo v korist vajinemu odnosu. Morda težko razumeš, ker si sam/a izkusil/a radosti očetovstva/materinstva, pa tudi neprespane noči in vse, kar pride v paket z novorojenčkom, da se je nekdo preprosto pripravljen tej vlogi odpovedati. Morda teh izkušenj tridesetletna prijateljica brez želje po otrocih ne bo mogla začutiti in razumeti, vendar ima ogromno drugih prioritet v življenju, katerih del lahko postaneš in te bodo spomnile, kako poskrbeti zase in uživati življenje tudi na drugačen, manj konvencionalen način.

Greva narazen ali ostaneva skupaj?

Preden sprejmemo odločitev "iti ali ne iti narazen" s partnerjem, je smiselno da si zastavimo nekaj naslednjih vprašanj in si nanje sami pri sebi iskreno odgovorimo. Lahko si odgovore zapišemo tudi v dnevnik ali pa se obrnemo na našega zaupnika ... Tokrat se postavljam v vlogo moškega (enako velja za žensko)!

1. Ste morda bolj kot s samim odnosom v resnici nezadovoljni zaradi drugih stvari?  

Bremenitve nerazrešenih ali celo nerešljivih težav na delovnem mestu, zdravstvene težave ali skrbi v zvezi z našimi bližnjimi (na primer finančnimi težavami naših staršev) posameznika lahko zasedejo v tolikšni meri, da mu je vlaganje čustvene energije v odnos s partnerko v danih okoliščinah povsem odveč. Morda partnerke ne želite obremenjevati z vašimi bremeni ali pa želite v domačem okolju vsaj za trenutek na vse skupaj pozabiti. Partnerka takrat želi, da ste polno prisotni in jasno izraža nezadovoljstvo nad vami ali pa vse skupaj potrpi in se umika, s čimer se oddaljujeta drug od drugega. Vzpostavitev stika in bližine pomeni, da se partnerki zaupate in podelite z njo vaše stiske, s tem pa, ko vaša skrb postane tudi njena, krepita občutek pripadnosti in zaupanja. 

2. Ali je problem rešljiv?

"Vedno zamuja, za vsako stvar se razjezi z eksplozijo ognjemeta,  žali vas, prevarala vas je z drugim moškim, izogiba se intimnosti z vami ..." Pomembno je, da iskreno in povsem direktno naslovite, kaj vas moti. Tudi pri sebi preverite, ali ste pripravljeni sprejeti tiste napake pri njej, ki jih ne more popraviti. Kadar v konfliktih ne popuščata in zadeva vajin odnos, problem ostaja oziroma nerešljiv. Vse možnosti imate, da preverite in raziščete, zakaj partnerka ne sodeluje oziroma se vprašate, kaj lahko vi naredite, da bo problem rešljiv. Kadar je problem čustveno, fizično, spolno ali ekonomsko nasilje seveda kompromisi ne pridejo v poštev, saj je nasilje treba nemudoma prekiniti. 

3. Je to ženska, na katero ste ponosni in se z njo radi gibljete v družbi?

Vam je njena bližina v krogih vaših znancev, prijateljev, prijetna? Ste ponosni nanjo, ko izraža stališča do neke teme? Vam je všeč njen nastop, kako se predstavlja svetu? Ali bi jo najraje skrili v nek kotiček ali jo pustili doma?  Ona je vaša srčna izbranka. Ste ponosni na to, kar ste izbrali? 

4. Ste ponovno v fazi naglega podajanja zaključkov?

Naletela sta na oviro, ki vas bremeni in predstavljate si, da boste rešili trenutno stisko, če tega odnosa ne bo več. V nekem danem trenutku lahko pomeni misel, da vajinega odnosa ni več, odrešitev oziroma razrešitev stiske. Vendar pred tem definirajte stisko, "oglodajte jo". Ne odločajte se za odhod iz razmerja po tem, ko je bilo še en dan prej vse v najlepšem redu. Naslednji dan bo lahko vaše doživljanje ovire ali problema povsem drugačno. Sprejemate nagle odločitve na podlagi sugestij drugih, na primer vašega prijatelja, ki je imel enak problem s svojo bivšo, kot ga imate vi s svojo sedanjo? Onadva nista in nikoli ne bosta živela vajine zgodbe, saj ima vsako partnersko razmerje svojo pot in svoje lastne kriterije za uspešnost.

5. Partnerki jasno poveste, kaj želite? 

Čeprav zna nagonsko brati potrebe svojega dojenčka pa ji vi lahko olajšajte življenje s tem, da ji jasno poveste, kaj želite od nje. Največje možnosti za uspeh imate, če boste svoja pričakovanja izrazili nežno in se vživeli v njeno kožo (pogosto zahteva ogromno napora, je pa vredno). Ljudje radi naredimo kaj lepega za svoje bližnje, če vemo, da nas cenijo in da cenijo naša dejanja. 

6. Kako se bo vaše življenje spremenilo, ko bosta šla narazen? 

Če vas misel o tem, da bi šla narazen, zaseda že dlje časa, si poskušajte jasno predstavljati vašo prihodnost (kako boste preživljali življenje in s kom/kako boste preživeli čas, ki ste ga prej preživeli z vašim partnerjem). Doživljate ob tem strah in hkrati pomirjenost ali strah in obupno stisko, ker je to še zmeraj oseba, ki je del vas? Če razmišljate o tem drugem, potem razmišljajte o tem, kaj lahko še naredite za vajin odnos.

7. Se bojite, da boste obžalovali prekinitev razmerja?

Vas je strah, da bi obžalovali prekinitev razmerja ali vas je strah slabega občutka, to je žalosti, in trenutkov osamljenosti, ki so običajna posledica prekinitev razmerij? Če vas je strah, da bi prekinitev razmerja obžalovali potem se je vredno vprašati, kaj vse je tisto dobro, kar vas povezuje v odnosu z njo. 

8. Ste dali vse od sebe?

Če ste naredili vse, da bi rešili probleme v vajinem odnosu (brali strokovno literaturo, obiskali kakšnega strokovnjaka, se posvetovali z ljudmi, ki jim zaupate, naredili vse, da bi jo privabili k sodelovanju ...), ona pa vztraja, da imate problem vi in ne vidva ali pa vse skupaj ignorira, potem ste v tem odnosu sami. Postavite vaše prioritete, prisluhnite si, kaj si v resnici želite in to poiščite. Pa srečno!!!

VIR: http://www.thisisyourconscience.com/2012/09/10-best-songs-to-break-up-to-where-you-dont-have-to-say-sht-just-press-play/

http://www.yourbeautyadvisor.com/2012/01/is-botox-sabotaging-your-relationship/

Nesrečne zveze

Danes sem se - posebej zato, ker sem naletela na moškega, ki me je za vse večne čase naučil, česa si v zvezi ne želim -  zamislila nad tem, kaj vse so tiste značilnosti, ki delajo zveze težavne, nas bremenijo in iz nas črpajo zadnje atome moči. Skozi primere nagovarjam ženske (vanje se v danih primerih lažje vživim), vendar menim, da so lahko v enakih pozicijah tudi moški. Berite, kot bi veljalo za vas!

 Poglejmo si torej nekaj uničevalcev zvez!

1. Nenehno preverja, kje ste! Zameri vam, če ste nekje brez njega!  Nikoli se iskreno ne veseli za vas, ko vam je nekje lepo brez njegove prisotnosti.  Kadar se odpravite nekam (brez njega) brez njegovega  soglasja ali privolitve, je to lahko zelo resen povod za več dni trajajočo »hladno vojno« med vama.

2. Z ničemer vas nikoli ne razveseli ali vas prijetno  preseneti! Drobne pozornosti ohranjajo zvezo čarobno in dajejo občutek, da je partnerju res mar za vas, da ste izbrani in vredni, da se za vas nekdo potrudi. Tega v vajini zvezi vse bolj primanjkuje.

3. Živita popolnoma samostojno življenje brez skupnih aktivnosti! Vajina edina deljena aktivnost je plačevanje računov in spanje v isti postelji. Skupni hobiji, kuhanje večerij v paru in nočni sprehodi so stvar daljne preteklosti. Ne sledite več, kaj se dogaja z njim/njo, saj sta se popolnoma odtujila.

4. V bližini drugih žensk se popolnoma razživi! Postane popolnoma drugačen, privlačen, kakršen je bil nekoč davno ob vas. Včasih pri njemu zaznam en kanček spogledovanja z drugimi ženskami.  

5. Zaradi tega odnosa veliko prejokate! Kadarkoli se med vama nekaj zgodi in vam je naklonjenih pet minut samote, jokate. Včasih tako močno, da vas pečejo oči in se na koncu počutite popolnoma izčrpani.

6. V vajinih pogovorih ne manjka kletvic, obtoževanj in groženj! Nemalokrat omenjate, da imate dovolj, da bi najraje vse skupaj zaključili in odšli. Sprašujete se, kdaj je med vama prišlo tako daleč. Ko je najhuje, se sprašujete,  ali vas partner lahko sploh še bolj prizadene.

7. Nenehno čutite pritisk v glavi, ko ste z njim! Nikoli se ne morete zares sprostiti in uživati v danem trenutku, ko ste v njegovi bližini.

8. V glavi si nenehno ponavljate, da TO NI TO! Ko vam je z njim najhuje, vas prešine misel, da to že ne more biti to. V partnerskem odnosu naj bi pretežno doživljali pomirjenost in zadovoljno, kar je daleč od tega, kar doživljate v obstoječi zvezi.

Prepričanja, ki nas lahko »ovirajo« pri tem, da bi prekinili nesrečne zveze  ...

1. Brez njega ne bom preživela!  Misli, ki nas k temu spodbujajo, so lahko strahovi, da ne bomo prenesli osamljenosti in se bomo zlomili, ko bomo morali sami zaspati, vstati … Strah nas je pogrešanja, ki bi nas lahko preplavilo in naredilo popolnoma nemočne.

2. Ne bom našla boljšega! Čeprav se ob našem moškemu ne počutimo dobro, težko verjamemo, da bi se lahko ob kom drugem počutili boljše.  Kar naenkrat biti z njim ni več tako grozno. Pri sebi tudi lahko opažamo, da v partnerskem odnosu postajamo zahtevni, neprijetni, težavni. Sprašujemo se lahko, kdo bi sploh želel biti s takšno osebo, kakršni smo (postali). Pozabljamo pa, da smo takšni predvsem v odnosu s partnerjem.

3. Pari okoli mene so še hujši! Primerjanje s slabšimi je vedno  lažje od primerjanja s pari, ki nam predstavljajo zgled ali imajo podoben odnos kot mi z našim partnerjem.  Deluje kot tolažba, pa čeprav slaba.

4. Za vse je kriva moja družina! Imela sem slab zgled v družini, groznega očeta ali mamo in nisem vajena drugačnih odnosov, ki bi me pomirili in najverjetneje zares osrečili. Kot po pravilu privlačim moškega, ki me ne ceni ali mi ne daje tisto, kar potrebujem.  

O naših zvezah lahko vse že vemo, vendar še zmeraj iz različnih razlogov vztrajamo in se učimo na enih in istih napakah ali pa na vedno novih. Kdaj je smiselno vztrajati in kdaj je resnično bolje, da se odločimo za status "samska" ali "samski" sledi v drugem delu. J

VIR:http://www.sodahead.com/fun/should-gerard-way-and-lyn-z-brake-up-or-stay-together/question-529121/

O psihoterapiji (3. del)

Ljudje ob besedi psihoterapija pogosto najprej pomislijo na pacienta (klienta), ki leži na kavču in govori o svojih mislih in sanjah, medtem ko terapevt nekje v ozadju sedi na stolu in si vse skupaj beleži. Ta pristop se je pričel uporabljati v eni izmed prvih psihoterapevtskih modalitet po njenem ustanovitelju psihoanalitiku Sigmundu Freudu.  S svojimi pomanjkljivostmi (leta trajajoče terapije, preveč poudarkov na nagonih in zanemarjenje klientove osebnosti) je sprožila razvoj novejših psihoterapevtskih praks, ki so poskušale bolj celostno obravnavati človeka in ga postaviti v bolj aktivno vlogo v psihoterapevtskem procesu.  Predvsem pa so dajale vse večji poudarek na klientov odnos s psihoterapevtom (klient in psihoterapevt sedita drug nasproti drugega, se gledata v oči in zaznavata drug pri drugem neverbalne odzive) in na njuno medsebojno zaupanje. Posamezniki lahko dandanes izbirajo med različnimi psihoterapevtskimi pristopi (psihoanaliza, gestalt terapija, integrativna ...). 

V grobem psihoterapevtske pristope uvrščamo v štiri skupine terapevtskih pristopov. V nadalje navajam vlogo terapevta v posamezni skupini: 

PSIHODINAMSKA TERAPIJA

Terapevt spodbuja k odkrivanju in odpravljanju vzrokov simptomov, težav in motenj pri klientu. Izhaja iz izhodišča, da ima klient čustvene težave zaradi nerazrešenih, največkrat nezavednih zapletov, ki so se mu dogajali v otroštvu (npr. starš, ki je klienta samo kritiziral in nikoli ni pohvali, je vplival na to, da je klient pretirano kritičen do sebe ali si samoškoduje). Primeri psihodinamskih šol so na primer klasična psihoanaliza, jungovska psihoanaliza,

skupinska analiza in deisen psihoterapija.

KOGNITIVNO VEDENJSKA

Terapevt uči klienta miselnih in vedenjskih tehnik, katerih cilj je spremeniti klientove negativne misli in neprilagojena vedenja. Kognitivno-vedenjski pristop je navadno usmerjen v reševanje klientovih težav "tukaj in zdaj". Psihoterapevt uporablja v odnosu s klientom praktične naloge. Klient si mora za domačo nalogo beležiti svoje odzive na neko težavo, med samimi terapijami pa se uči drugačnih, konstruktivnejših vedenjskih odzivov (na primer klient pred terapevtom vadi samozavestnejše odzive, ki jih potem aplicira v realnem okolju). Šole iz kognitivno vedenjske paradigme so vedenjska terapija, racionalno-emotivna vedenjska terapija in kognitivna terapija 

HUMANISTIČNA

Terapevt daje klientovim vrednotam in prepričanjem velik pomen. Pri klientu spodbuja doživljanje občutkov ter ga usmerja k razmišljanju in delovanju v skladu z njegovimi zmogljivostmi (na primer klient razmišlja o tem, zakaj v določenih situacijah reagira tako kot je reagiral kot otrok in išče poti, kako bi se lahko odzval kot odrasli). Med šole humanistične smeri spadajo Rogersova na posameznika usmerjena terapija, geštalt terapija, transakcijska analiza, realitetna terapija, integrativna psihoterapija, eksistencialna terapija, logoterapija. 

SISTEMSKA PSIHOTERAPIJA

Terapevt prepozna vlogo, ki jo ima klient pri ohranjanju družinskega sistema. Zaradi te vloge v sistemu lahko klient vedno znova poustvarja neprimerno vedenje. Čeprav je pri uvajanju sprememb v družinski sistem pogosto koristno, da sodeluje cela družina, pa to ni nujno, saj lahko z ovrednotenjem svoje vloge v družini spremembo uvede tudi klient sam. Klient tako lahko na primer prepozna svojo vlogo "grešnega kozla", ki se je pojavila vsakokrat, kadar sta imela starša partnerske zaplete. Med šole sistemske psihoterapije spadajo sistemska družinska terapija, partnerska terapija, relacijska terapija in nekatere skupinske oblike psihoterapij. 

KATERI PSIHOTERAPEVTSKI PRISTOP NAJ IZBEREM?

Statistik in psiholog, avtor knjige, Bruce Wampold, je v  knjigi  The Great Psychotherapy Debate predstavil rezultate, kjer so analizirali 475 različnih študij. Na podlagi analize so prišli do ugotovitev, da ima psihoterapija pomembno vlogo v zviševanju psihološkega blagostanja posameznega klienta in da ni bolj učinkovitih oziroma uspešnih terapevtskih smeri. Ključna dejavnika, ki prispevata k temu, kako uspešna bo psihoterapija, sta terapevtova osebnost kot tudi njegova prepričanja o učinkovitosti metod, ki jih uporablja pri delu s klienti. 

Sama zagovarjam stališče, da mora klient imeti predvsem občutek, da ga terapevt razume. Menim, da je naša preteklost izjemno pomembna, saj zaznamuje vsa naša priučena in avtomatska odzivanja v "tukaj in zdaj", v vseh stresnih in  malo manj stresnih življenjskih situacijah. Če razumemo, zakaj se odzivamo, tako kot se (na primer zato, ker je bil nekoč takšen odziv nepisano pravilo v naši družini), bomo lažje spremenili prepričanja in se vedli drugače. Seveda pa je za raziskovanje samega sebe potreben pogum, čas, trdno garanje, pa tudi psihoterapevt, ki verjame, da vam bo uspelo. Povprašajte kakšnega znanca, ki se je podal na to pot, morda vam lahko da kakšno priporočilo, kje začeti ...

VIR: http://www.counselling-therapy.co.uk/the-practice/

O psihoterapiji (2. del)

KOMU je psihoterapija namenjena?

Psihoterapija je namenjena vsem generacijam  (tudi otrokom in tistim z 80+ leti),  za obisk psihoterapevta se ne zahteva nobeno predznanje ali stopnja izobrazbe in ni res, da jo potrebujejo  samo ženske.  Namenjena je torej vsem, ki se spopadajo z različnimi boleznimi in težavami, na primer:

Z BOLEZNIMI IN TEŽAVAMI, POVEZANIMI S TELESOM

• težje kronične bolezni in stanja (npr. rakava obolenja, epilepsije, multipla skleroza, alergije na hrano, 
• prekomerna (npr. čustveno prenajedanje) ali prenizka (npr. anoreksija) telesna teža,
• neželene in škodljive odvisnosti (npr. kajenje, prekomerno pitje alkoholnih pijač, zloraba različnih psihoaktivnih substanc)

Z DUŠEVNIMI IN OSEBNOSTNIMI TEŽAVAMI

• občutja depresije, anksioznost, dolgotrajnejša občutja jeze ali zagrenjenosti, nemoči
• nizka samopodoba
• pomanjkanje osredotočenosti na delovne obveznosti in vsakodnevne aktivnosti
• neprestana zaskrbljenost in pričakovanje najslabšega
•  kljub lastnemu prizadevanju in prizadevanju družine se počutje posameznika ne izboljša

S TEŽAVAMI V DRUŽINI IN V INTIMNIH ODNOSIH

• ločitev od (dolgoletnega) partnerja
• soočanje z osamosvajanjem in odseljevanjem otrok iz družini
•  težavni odnosi v družini
• smrt  bližnjega in neizžalovane izgube družinskih članov
• fizično in psihično nasilje
• nezvestoba

S TEŽAVAMI NA DELOVNEM MESTU

• odnosi na delovnem mestu
•  nenadna izguba službe
•  preobremenjenost z obveznostmi iz naslova nove službe
• upokojitev
• izgorelost na delovnem mestu

... in tudi pri ostalih težavah, ki se jih  da lažje obvladovati s pomočjo terapije ali kot pomoč pri kakovostnejšem življenju skozi osebno rast in razvoj.

KAKO mi psihoterapija lahko pomaga?

Psihoterapija pomaga ljudem v različnih stiskah (depresija, smrt v družini, izguba službe, izguba smisla za življenje …) tako, da v varnem in zaupnem prostoru posameznik raziskuje »samega sebe«. Ko se sooči s preteklimi bolečinami in zlorabami (npr. alkoholizem, nasilje v družini, huda prometna nesreča), ki jih je »dal na stran« ali potlačil, se pogosto razbremeni ogromne teže in se zave, da lahko živi tudi drugače.  Pretekle travmatične (predvsem dalj časa trajajoče) izkušnje nas pogosto ovirajo v vsakdanjem življenju, v odnosih z družino, prijatelji, na delovnem mestu, ne da bi se tega zavedali. Tako lahko na primer nek moški dopušča, da ga partnerka nadzoruje in se odloča namesto njega, kar ga spravlja v obup, nemoč in depresijo. Ne zaveda pa se, da »ima pravico« postaviti se zase in da si zasluži drugačnega ravnanja. V teoriji se sliši logično, vendar, če kot otrok in mladostnik ni prejemal nobenih spodbud in podpore pri svojih idejah, pač pa so se čisto o vsem namesto njega odločali njegovi starši - po možnosti njegovo mnenje diskreditirali - bo težko samozavesten v svojem delovanju.

Kar misli si, da lahko ...

Kadar predelamo bolečino, lahko ponovno dobimo nadzor nad lastnim življenjem. Naučimo se spretnosti reševanja težav v skladu s tem, kar v sebi doživljamo. Spreminjamo neželena vedenj in ravnanja (npr. izražanje jeze tako, da žalimo),  ki nas »silijo« v doživljanje bolečine (počutimo se slabo), tako, da smo zvesti svojim občutjem (izrazimo, da nam nekaj ni prav, vendar na način, da drugega ob tem ne teptamo). Tako imamo možnost izbire boljšega življenja zase. 

VIR: https://p0intless.wordpress.com/

O psihoterapiji (1. del)

Psihoterapija JE ...

način pomoči ljudem, da premagajo stres, čustvene zaplete, medosebne težave ali moteče navade. Kadar gre za duševne bolezni (na primer depresija, tesnobne motnje), je priporočljivo, da klient sočasno jemlje zdravila.  

Psihoterapija NI ...

razpravljanje o vsakodnevnih težavah, kot to počnemo v družini in s prijatelji. Ti vam pomagajo, da se po pogovoru večinoma z njimi počutite bolje ali vam dajo kakšen koristen nasvet,  vendar gre pri psihoterapiji za veliko več kot zgolj pogovor o težavah.  Svojci in prijatelji vam kljub najboljšim namenom vedno ne zmorejo pomagati ker so tudi sami čustveno vpleteni, kadar gre za vas in vaše težave. 

Za razliko od prijateljev so psihoterapevti ...

1) Usposobljeni za to, da razumejo vaše sporočanje - katere besede in kako jih uporabljate ter katerih ne uporabljate v vašem govoru;  pozorni so na vašo govorico telesa in glasu, da bi v polnosti razumeli vaša sporočila.  

2) Vedo, kakšna vprašanja postavljati; lahko vam zastavljajo vprašanja, ki vam jih v življenju ni še nihče zastavil in vas s tem spodbujajo k bolj poglobljenem razmisleku o sebi. 

3) Strokovno so podkovani v prepoznavanju simptomov različnih duševnih bolezni in jim težave, ki se dogajajo ljudem v vsakodnevnem življenju niso tuje.  

  

Pomembna sestavine profesionalnega psihoterapevtskega odnosa so načela, struktura in tehnika.

To pomeni strogo zaupnost med terapevtom in klientom, vnaprej načrtovana terapevtska ura, in pristopi, ki kar se da najbolje pomagajo terapevtu začutiti klientovo stisko in mu pomagajo pomagati. 

VIR: http://www.freedomcentercounseling.org/therapy-parent-family-services/therapy-individual-parent-group/

Ste vedeli? Poklic psihoterapevta pri nas sploh ne obstaja ...

Vsak od nas se prej ali slej znajde v opravljanju poklica, za katerega se je bodisi usposabljal, vidi v njem svoje poslanstvo ali pa neodvisno od svoje izobrazbe opravlja neko delo, po možnosti brez posebnega entuziazma, zgolj za preživetje. Poslanstvo "pomagati drugim v njihovih stiskah" pa je tisto, v katerem sama vidim neko svojevrstno zadovoljstvo in izziv. Pred leti sem si ogledala film "The Prince of Tides" z glavnima akterjema psihiatrinjo Susan Lowenstein (Barbara Streisand) in njenim klientom Tomom Wingom (Nick Nolte). Iz filma je bilo razbrati, da so psihiatri tisti, ki izvajajo psihoterapijo in nemalokrat sem v pogovorih zasledila, da ima "že skoraj vsak Američan svojega psihiatra" ... Pa res opravljajo psihoterapijo zgolj psihiatri oziroma kako je to urejeno pri nas v Sloveniji? 

Kdo lahko opravlja psihoterapijo?

Do pred kratkim so lahko postali psihoterapevti visokošolsko in univerzitetno izobraženi posamezniki (po navadi humanistične ali zdravstvene smeri), ki so se vpisali na samostojni specialistični študij, usposabljanje ali izobraževanje v obsegu trajanja od dveh do petih let. Primeri takšnih šol so na primer transakcijska analiza, realitetna terapija, gestalt terapija, relacijska terapija, integrativna psihoterapija  in druge, svetovno priznane psihoterapevtske smeri.  V zadnjem času pa je pri nas omogočen študij psihoanalize, sistemske psihoanalize in sistemske psihoterapije skozi program prve in druge bolonjske stopnje, in sicer na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, v obliki Visokošolskega strokovnega študijskega programa "Psihosocialna pomoč" pa tudi na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Večina psihoterapevtskih šol zahteva, da gredo študentje njihovih smeri skozi proces osebne terapevtske izkušnje z namenom, da predelajo lastne notranje konflikte in težave preden se lotijo terapij s klienti. Menim, da je pri takšni obliki dela to zelo pomembno, saj bo le terapevt, ki se je bil pripravljen soočiti z dilemami ob razkrivanju sebe in s strahovi, kaj vse bolečega lahko tvega s spoznanji o sebi, pripravljen biti dovolj sočuten in fleksibilen za psihoterapevtsko delo. 

Realnost v Sloveniji je, da vsakdo lahko opravlja psihoterapijo!

Čeprav zavod za zaposlovanje Republike Slovenije med svojim naborom poklicev omenja tudi poklic psihoterapevta in so v preteklosti že bili ponudniki, ki so želeli v svoji instituciji psihoterapevta v zaposliti, pa poklica psihoterapevta do danes uradno še ni priznan poklic. Pri nas ne obstaja zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi narekoval, kdo lahko opravlja psihoterapevtsko dejavnost in pod kakšnimi pogoji. To pomeni, da psihoterapijo lahko izvaja tudi vaš osebni zdravnik. Ali pa upokojen sosed, ki v dopoldan času kosi travo in bere Sigmunda Freuda. Slednjega v popoldanskem času imitira in ob tem nekomu mastno zaračunava. Na trgu se torej usposobljeni psihoterapevti borimo z množico samooklicanih psihoterapevtov, ki so opravili kakšen 'vikend tečaj' ali pa nikakršnega. 

Na kaj mora biti pozoren uporabnik?

Dobro je, da bodoči uporabnik psihoterapevtskih storitev preveri (najbolje na internetu), kakšen pristop mu najbolj ustreza. Nekateri ne izbirajo prav dolgo, h komu bodo šli po pomoč, saj jih njihova osebna bremena že tako dolgo tlačijo k tlom, da se obrnejo k prvemu ponudniku, ki bi jih bil pripravljen brezpogojno poslušati (najmanj eno uro). Eden izmed možnih ukrepov v tej akutni fazi je, da ti bodoči uporabniki pokličejo na enega izmed zaupnih telefonov, na primer Samarijan in Sopotnik, v času po pogovoru pa se premišljeno odločijo za enega izmed psihoterapevtov v naboru internetne ponudbe ali po priporočilu nekoga, ki mu zaupajo. Vsi bodoči uporabniki naj preverijo splošne informacije o psihoterapevtu, usposabljanja, ki jih je opravil in njegove reference. Ko že obiskujejo terapije, pa naj bodo pozorni tudi na to, da se ob terapevtu počutijo varno in da se po določenih srečanjih njihovo življenje začne spreminjati v bolj želeni smeri.