Ko se ozrem v svojo lastno preteklost - v tisto, ki se je dogajala, preden sem bila primorana prisluhniti svojemu telesu in se umiriti - se spominjam, da sem se s svojimi strahovi spopadala in jih premagovala na vsakem koraku svojih adrenalinskih podvigov. Še vedno pa mi ostaja izziv, kako naj se spopademo s spoznanjem, da lahko v svojih strahovih ostanemo popolnoma sami ...
"Kaj pa če ostanem brez službe ... "
"Kaj pa, če ostanem samski/a ..."
"Kaj pa, če bodo odkrili, da sem nekompetenten/a za to področje ..."
"Kaj pa če bo moj x umrl/a, medtem ko ..."
"Kaj pa če je vse laž ... "
Ob vseh teh "kaj pa če-jih" nas kaj kmalu postane strah, morda celo doživimo hudo stisko, potijo se nam roke ...
Da bi se čustvo strahu pojavilo, moramo biti v položaju, v katerem sta izpolnjena vsaj dva pogoja. Verjeti moramo, da je ogrožena neka naša vrednota (življenje, zdravje, otrok, partner, ugled, svoboda, imetje, samopodoba…) in da smo nemočni ali premalo pripravljeni, da bi se tej grožnji lahko učinkovito zoperstavili. Pogosto se nam pogosto dogaja, da nam drugi ljudje v zvezi z našimi strahovi prav nič ne pomagajo, saj nimajo časa, niti interesa, da bi nam prisluhnili. Zato naše strahove negirajo oziroma zmanjšujejo njihov pomen. "Pospravijo" nas z besedami, naj se osredotočimo na pozitivne vidike svojega življenja in naj ne bomo črnogledi.
Pogosto se zdi, da je najbolj učinkovito orodje pri spopadanju s strahovi - ki so vedno upravičeni oziroma imajo nek bolj ali manj smiseln razlog v ozadju - preusmerjanje pozornosti. Sama menim, da si je za strah, tako kot za vsa ostala čustva, potrebno vzeti čas in ga poskušati razumeti. Ena od oblik spopadanja s strahovi je, da si predstavljamo, da se grožnji ne uspemo zoperstaviti. Kaj je tisto najhujše, kar se nam lahko zgodi?!
"Ostali smo brez službe ..."
"Partner/ka nas je zapustil/a ..."
"V tem nisem uspešen/a ..."
"X je zapustil/a ta svet ..."
"Vse, kar so nam povedali, je laž ... "
Vprašajmo se, kaj se dogaja po tem, ko so se naši strahovi uresničili. Kako se lahko spopademo s problemom, ki je nastal po tem, ko se je naš strah uresničil? Ali lahko zdržimo s temi občutki, ko se je zgodilo najhujše? Ali obstaja nekdo, ki bo vendarle tam, ko/če se je najhujše že zgodilo?
Največ, kar lahko naredimo, je, da drug drugemu prisluhnemo. Ko bomo strahove poimenovali (jim dali besedne opise), jih neagresivno podelili s svetom oziroma ljudmi, ki jim zaupamo, bomo s tem zmanjšali njihovo energijsko vrednost in se razbremenili nesproščenosti. Če bomo poskrbeli, da bo "dovolj prostora za pogovor o naših strahovih, bo dovolj prostora tudi za kreativne rešitve in s tem lažje spopadanje s strahovi".
VIR: http://www.mentalakademie.info/cms-unser-angebot/fuer-mich/angst/angst.html
