O psihoterapiji (2. del)

KOMU je psihoterapija namenjena?

Psihoterapija je namenjena vsem generacijam  (tudi otrokom in tistim z 80+ leti),  za obisk psihoterapevta se ne zahteva nobeno predznanje ali stopnja izobrazbe in ni res, da jo potrebujejo  samo ženske.  Namenjena je torej vsem, ki se spopadajo z različnimi boleznimi in težavami, na primer:

Z BOLEZNIMI IN TEŽAVAMI, POVEZANIMI S TELESOM

• težje kronične bolezni in stanja (npr. rakava obolenja, epilepsije, multipla skleroza, alergije na hrano, 
• prekomerna (npr. čustveno prenajedanje) ali prenizka (npr. anoreksija) telesna teža,
• neželene in škodljive odvisnosti (npr. kajenje, prekomerno pitje alkoholnih pijač, zloraba različnih psihoaktivnih substanc)

Z DUŠEVNIMI IN OSEBNOSTNIMI TEŽAVAMI

• občutja depresije, anksioznost, dolgotrajnejša občutja jeze ali zagrenjenosti, nemoči
• nizka samopodoba
• pomanjkanje osredotočenosti na delovne obveznosti in vsakodnevne aktivnosti
• neprestana zaskrbljenost in pričakovanje najslabšega
•  kljub lastnemu prizadevanju in prizadevanju družine se počutje posameznika ne izboljša

S TEŽAVAMI V DRUŽINI IN V INTIMNIH ODNOSIH

• ločitev od (dolgoletnega) partnerja
• soočanje z osamosvajanjem in odseljevanjem otrok iz družini
•  težavni odnosi v družini
• smrt  bližnjega in neizžalovane izgube družinskih članov
• fizično in psihično nasilje
• nezvestoba

S TEŽAVAMI NA DELOVNEM MESTU

• odnosi na delovnem mestu
•  nenadna izguba službe
•  preobremenjenost z obveznostmi iz naslova nove službe
• upokojitev
• izgorelost na delovnem mestu

... in tudi pri ostalih težavah, ki se jih  da lažje obvladovati s pomočjo terapije ali kot pomoč pri kakovostnejšem življenju skozi osebno rast in razvoj.

KAKO mi psihoterapija lahko pomaga?

Psihoterapija pomaga ljudem v različnih stiskah (depresija, smrt v družini, izguba službe, izguba smisla za življenje …) tako, da v varnem in zaupnem prostoru posameznik raziskuje »samega sebe«. Ko se sooči s preteklimi bolečinami in zlorabami (npr. alkoholizem, nasilje v družini, huda prometna nesreča), ki jih je »dal na stran« ali potlačil, se pogosto razbremeni ogromne teže in se zave, da lahko živi tudi drugače.  Pretekle travmatične (predvsem dalj časa trajajoče) izkušnje nas pogosto ovirajo v vsakdanjem življenju, v odnosih z družino, prijatelji, na delovnem mestu, ne da bi se tega zavedali. Tako lahko na primer nek moški dopušča, da ga partnerka nadzoruje in se odloča namesto njega, kar ga spravlja v obup, nemoč in depresijo. Ne zaveda pa se, da »ima pravico« postaviti se zase in da si zasluži drugačnega ravnanja. V teoriji se sliši logično, vendar, če kot otrok in mladostnik ni prejemal nobenih spodbud in podpore pri svojih idejah, pač pa so se čisto o vsem namesto njega odločali njegovi starši - po možnosti njegovo mnenje diskreditirali - bo težko samozavesten v svojem delovanju.

Kar misli si, da lahko ...

Kadar predelamo bolečino, lahko ponovno dobimo nadzor nad lastnim življenjem. Naučimo se spretnosti reševanja težav v skladu s tem, kar v sebi doživljamo. Spreminjamo neželena vedenj in ravnanja (npr. izražanje jeze tako, da žalimo),  ki nas »silijo« v doživljanje bolečine (počutimo se slabo), tako, da smo zvesti svojim občutjem (izrazimo, da nam nekaj ni prav, vendar na način, da drugega ob tem ne teptamo). Tako imamo možnost izbire boljšega življenja zase. 

VIR: https://p0intless.wordpress.com/