Vsak od nas se prej ali slej znajde v opravljanju poklica, za katerega se je bodisi usposabljal, vidi v njem svoje poslanstvo ali pa neodvisno od svoje izobrazbe opravlja neko delo, po možnosti brez posebnega entuziazma, zgolj za preživetje. Poslanstvo "pomagati drugim v njihovih stiskah" pa je tisto, v katerem sama vidim neko svojevrstno zadovoljstvo in izziv. Pred leti sem si ogledala film "The Prince of Tides" z glavnima akterjema psihiatrinjo Susan Lowenstein (Barbara Streisand) in njenim klientom Tomom Wingom (Nick Nolte). Iz filma je bilo razbrati, da so psihiatri tisti, ki izvajajo psihoterapijo in nemalokrat sem v pogovorih zasledila, da ima "že skoraj vsak Američan svojega psihiatra" ... Pa res opravljajo psihoterapijo zgolj psihiatri oziroma kako je to urejeno pri nas v Sloveniji?
Kdo lahko opravlja psihoterapijo?
Do pred kratkim so lahko postali psihoterapevti visokošolsko in univerzitetno izobraženi posamezniki (po navadi humanistične ali zdravstvene smeri), ki so se vpisali na samostojni specialistični študij, usposabljanje ali izobraževanje v obsegu trajanja od dveh do petih let. Primeri takšnih šol so na primer transakcijska analiza, realitetna terapija, gestalt terapija, relacijska terapija, integrativna psihoterapija in druge, svetovno priznane psihoterapevtske smeri. V zadnjem času pa je pri nas omogočen študij psihoanalize, sistemske psihoanalize in sistemske psihoterapije skozi program prve in druge bolonjske stopnje, in sicer na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, v obliki Visokošolskega strokovnega študijskega programa "Psihosocialna pomoč" pa tudi na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Večina psihoterapevtskih šol zahteva, da gredo študentje njihovih smeri skozi proces osebne terapevtske izkušnje z namenom, da predelajo lastne notranje konflikte in težave preden se lotijo terapij s klienti. Menim, da je pri takšni obliki dela to zelo pomembno, saj bo le terapevt, ki se je bil pripravljen soočiti z dilemami ob razkrivanju sebe in s strahovi, kaj vse bolečega lahko tvega s spoznanji o sebi, pripravljen biti dovolj sočuten in fleksibilen za psihoterapevtsko delo.
Realnost v Sloveniji je, da vsakdo lahko opravlja psihoterapijo!
Čeprav zavod za zaposlovanje Republike Slovenije med svojim naborom poklicev omenja tudi poklic psihoterapevta in so v preteklosti že bili ponudniki, ki so želeli v svoji instituciji psihoterapevta v zaposliti, pa poklica psihoterapevta do danes uradno še ni priznan poklic. Pri nas ne obstaja zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi narekoval, kdo lahko opravlja psihoterapevtsko dejavnost in pod kakšnimi pogoji. To pomeni, da psihoterapijo lahko izvaja tudi vaš osebni zdravnik. Ali pa upokojen sosed, ki v dopoldan času kosi travo in bere Sigmunda Freuda. Slednjega v popoldanskem času imitira in ob tem nekomu mastno zaračunava. Na trgu se torej usposobljeni psihoterapevti borimo z množico samooklicanih psihoterapevtov, ki so opravili kakšen 'vikend tečaj' ali pa nikakršnega.
Na kaj mora biti pozoren uporabnik?
Dobro je, da bodoči uporabnik psihoterapevtskih storitev preveri (najbolje na internetu), kakšen pristop mu najbolj ustreza. Nekateri ne izbirajo prav dolgo, h komu bodo šli po pomoč, saj jih njihova osebna bremena že tako dolgo tlačijo k tlom, da se obrnejo k prvemu ponudniku, ki bi jih bil pripravljen brezpogojno poslušati (najmanj eno uro). Eden izmed možnih ukrepov v tej akutni fazi je, da ti bodoči uporabniki pokličejo na enega izmed zaupnih telefonov, na primer Samarijan in Sopotnik, v času po pogovoru pa se premišljeno odločijo za enega izmed psihoterapevtov v naboru internetne ponudbe ali po priporočilu nekoga, ki mu zaupajo. Vsi bodoči uporabniki naj preverijo splošne informacije o psihoterapevtu, usposabljanja, ki jih je opravil in njegove reference. Ko že obiskujejo terapije, pa naj bodo pozorni tudi na to, da se ob terapevtu počutijo varno in da se po določenih srečanjih njihovo življenje začne spreminjati v bolj želeni smeri.
2 comments:
dobro napisano :)
Marija hvala:)
Post a Comment