Ljudje se v svojih stiskah obračajo na psihologe, sociologe, psihiatre, socialne delavce, psihoterapevte, pa tudi na svoje zaupne prijatelje. Nedavno sem, kot vsakokrat, kadar si vzamem nekoliko vmesnega odklopa med delom, začela prebirati vsebine na naši - pravijo, da najbolj aktualni - spletni strani 24 ur, s posebnim kotičkom za (ne)zadovoljne http://www.zadovoljna.si/rubrika/brane_pomagaj , kjer "pomaga Brane", dopisnik iz Velike Britanije in zunanji sodelavec na 24 ur. Večinoma gre za nasvete, kako naj bi se posamezniki v stiski vedli. Njegovi odgovori se pogosto dotikajo področij samozavesti in samospoštovanja, nasvetov o spolnosti in usmeritev v partnerskih razmerjih. Med ljudmi, ki prejmejo instant nasvete preko spletnih strani, pa so tudi takšni, ki doživljajo vsakodnevno nasilje, zlorabe ali alkoholizem. Med branjem težav bralcev sem se posebej ustavila na problemu, ki ga je izpostavila neka gospa, najverjetneje gre za žensko srednjih let. Za razliko od ostalih opisov težav bralcev je bil slednji kratek in jedrnat in bi marsikoga lahko pustil v negotovosti, kaj bralki odgovoriti. Brane je po svojih najboljših močeh to storil (več v njegovi rubriki), sama pa bom to storila s ščepcem psihoterapevtskega priokusa in si predstavljala, da ga dotična gospa prebira. Vprašanje, ki ga je bralka postavila, je bilo:
"Ali lahko preboliš varanje moža in hkrati zaničevanje svoje žene? Pretepanje in nazadnje po tolikih letih gorja pa priznanje in kesanje za vse laži. Razočarana"
Čeprav je vsebina na prvi pogled zapletena, iz nje lahko razberemo nekatera "tehnična" dejstva o Razočarani, in sicer, da je v zakonu z nasilnim moškim, ki ji je med drugim s prevarami in udarci, vseskozi izražal, da jo zaničuje. Iz napisanega bi lahko sklepali, da je končno zbrala pogum, da ga bo zapustila, potem pa se je zgodilo nekaj, kar je dolga leta zaman pričakovala. Mož ji je v strahu, da bo zares odšla, priznal, da je imela prav, da se ji ni samo bledlo glede vseh tistih žensk in da mu je pravzaprav žal za vse to (najverjetneje neiskreno).
Ženske, ki so, tako kot Razočarana, dolga leta vztrajale ali še vztrajajo v tepežu, poniževanju, so - po pravilu - živele v podobnem vzdušju s starši, ki so svoje otroke (telesno ali besedno) napadli oziroma bili nasilni do njih vsakokrat, ko so jih preplavila močna čustva (bes, jeza) ali so se počutili razdražene. Občutkov so se seveda starši želeli znebiti - pustiti tam, kjer se je dalo najlažje - na nekom, ki je bil brezpogojno odvisen od njih, torej na svojih potomcih. Kakšno škodo so s tem povzročili svojim otrokom jih pravzaprav ni brigalo ali pa so živeli v zmotnem prepričanju, da to počnejo v njihov dobrobit. Razočarana skoraj gotovo ni odraščala v varnem družinskem okolju, pa naj gre za odsotnost čustvene podpore s strani staršev, prisotnost nasilja med njenima staršema, alkoholizma, spolno nasilje enega ali obeh staršev nad zakoncem ali celo otrokom, morda za kombinacijo (vsega) naštetega. Kot otrok se je verjetno naučila živeti v strahu, saj je vedela, da bo enkrat (prej ali slej) počilo in bo prišlo do udarcev, ki se bodo močno poznali na njenem telesu kot otekline. Modrice bo, kot po pravilu, pred učitelji in sosedi, sorodniki in prijatelji pojasnila s padci po stopnicah, saj nezavedno ve, da mora ščititi starše ...
Nasilje so sprejemali in ga po možnosti skrbno zagovarjali tisti, ki jim je najbolj zaupala, ki so prispevali k njenim najbolj temeljnim predstavam o sebi kot ženski in o sebi kot človeškemu bitju. Najbolj so torej njeno samopodobo oblikovali starši, saj so to počeli v obdobju, ko so bili njeni možgani še najbolj prožni, dojemljivi za njihove besede, ker jim je pač preprosto verjela in jih vzela za dejstva, sveto resnico. Ponotranjila je, da je kriva, ker ne uboga staršev, da je grda, da si zasluži, da ji zlomijo zapestje. Straši so ji lahko govorili, da si ne zasluži lepih besed, da je grda in podobno. Besedno ali pa z ignoriranjem nje kot osebe so ji lahko sporočali, da si ne zasluži, da bi jo drugi spoštovali in da ji drugi lahko naredijo vse kar si zamislijo.
Da, lahko!
Vse vendarle ni enoznačno zaznamovano z izkušnjami iz družine in ni nujno, da bodo posameznice, kot je Razočarana, vztrajale v zlorabljajočem okolju, ker so tako pač navajene. Gre za ranjenega otroka a vendarle odraslo žensko, vpeto v družbeni sistem, ki osvešča ljudi, ki jim ponuja nova in predvsem varna izkustva čustvenih odnosov. Predvsem nevladne organizacij v boju proti nasilju odločno zagovarjajo upor žensk oz. moških tovrstnemu ravnanju in dajejo žrtvam pri tem veliko psihosocialne podpore. Razočarana lahko splete mrežo odnosov, med drugim terapevtski, ki jo lahko spodbuja k skrbi zase, ljubezni do sebe in predvsem k razvoju sočutja do sebe. Lahko se nauči biti oseba, ki si zasluži prekiniti tok razočaranj, bolečin, nasilja, prevar in zaničevanja.
Razočarani po svojih najboljših močeh in vsak, ki je iz njenega sporočila razbral obup in hrepenenje po sočutju in pomoči, bi ravnal podobno. Morda bi se kdo razjezil nanjo, zakaj vztraja v takšnem škodljivem in ponižujočem odnosu. Najbolje pa bi jo razumela ženska, ki je prestala podobno izkušnjo in se iz nje prerodila v močnejšo, celovitejšo različico sebe. Vse Razočarane si zaslužijo preboleti takšne izkušnje, na novo zaživeti odnos brez nasilja in zaničevanja. Imajo vso pravico in dovoljenje zapustiti takšen odnos, se (ob strokovnem spremljanju) priučiti drugačnih čustvenih odnosov. Razočaranim ni potrebno odpustiti in pozabiti leta gorja ... ko bi le končno poskrbele zase.
