Seznam "top 7" knjig

Friday, July 17, 2015

Tridesetletnice, ki ne želijo imeti otrok

Pred dvema letoma smo bralci lahko zasledili prispevek Vesne Godine Vuk o tragični sliki tridesetletnic, ki so visoko izobražene, dajo veliko nase in imajo en odstotek možnosti, da naletijo na moškega "z jajci" (več o prispevku si lahko preberete  na http://www.delo.si/druzba/panorama/vesna-vuk-godina-tridesetletnice-tragicna-slika.html). 

Mnoge med njimi verjetno nikoli niso opustile ideje, da bi si ustvarile družino in en odstotek možnosti, da se jim želja uresniči, je seveda lahko zelo boleče spoznanje. Medtem ko čas beži, so priložnosti za izpolnitev te želje vse manjše, pritisk biološke ure vse večji, spoznanje, da je v zgodnjih štiridesetih že prepozno za imeti otroka, pa nekoliko tragično. Pa vendar se želja vsake tridesetletnice ne suče nujno zgolj okoli družine oziroma otrok. Nasprotno, nekatere so povsem zadovoljne z idejo, da nikoli ne bodo postale mame, saj jim predstavlja materinstvo grozljivko oziroma preprosto ne čutijo nikakršne privlačnosti do te vloge.


Igralka iz serije Seks v mestu, ki ji vloga mame "ne diši preveč" ...


So tridesetletnice, ki ne želijo imeti otrok, posebej drugačne od ostalih tridesetletnic?
Biti ženska, ne glede na kulturno ozadje, časovno obdobje ali versko prepričanje je od nekdaj pomenilo slediti naravnemu življenjskemu toku rojstva, odraščanja, reprodukcije, staranja in smrti. Gre za »optimalen« življenjski ciklus posameznice, ki naj bi bil naraven in globoko vcepljen v nezavedno ali zavedno številnih preteklih generacij, pa tudi danes stanje ni bistveno drugačno. Če je otroštvo obdobje brezskrbnosti, je odraslost čas, namenjen odkrivanju možnosti poklicnega razvoja in pa čas, ki ga namenimo skrbi za svoje potomstvo. Če ženska torej ne sledi ali nima izraženega materinskega nagona (reprodukcijskega nagona), je večini poročenim, mladim ali starejšim mamicam in očkom lahko tuja, nenavadna,  samosvoja. Tako sorodniki kot tudi prijatelji in sodelavci je najverjetneje ne razumejo in njeno idejo smatrajo kot prikrivanje dejstva, da ne more zanosit ali da še ni spoznala pravega partnerja. Najtežje je preprosto sprejeti, da si ne želi otroka.

Kakšna je osebnost tridesetletnice, ki si ne želi otroka?
Gre v prvi vrsti za osebo, ki ji je pomembno, da je spočita, skrbi za svoje počutje. Daleč od tega, da ji ne bi bilo mar za potrebe drugih. Lahko je zelo skrbna in odgovorna, je veliko gradila na sebi in svoji vlogi v svetu. Razmišljala je o sebi kot o materi in morda ugotovila, da ne bo znala, zmogla ali si dovolj želela dati otroku vse tisto, kar je sama pogrešala. Tako je na primer igralka Chelsea Handler  v nekem intervjuju iskreno  priznala, da je otroštvo samo po sebi srce parajoče in da ni prepričana, če bi ga zmogla ponovno doživeti z lastnim otrokom. Ženska, ki ne želi postati mama, ima lahko slabo samopodobo o vlogi sebe kot mame ali pa ji gredo otroci enostavno na živce. Ne želi se ukvarjati z njimi več kot nekaj uric na teden, mesec ali leto, v družbi odraslih pa je lahko izrazito družabna in odlična poslušalka.

Kakšno je bilo otroštvo tridesetletnice, ki si ne želi otroka?
Ženska, ki tudi pri tridesetih ali kasneje nima želje po izkušnji materinstva, je lahko imela zapleteno otroštvo. S starši ali enim od staršev je lahko vzpostavila nezdravo navezanost, bila bolj kot v vlogi njune hčerke v vlogi njune prijateljice, svetovalke ali tolažnice. Prevzemala je torej vloge, ki so presegale njene tedanje razvojne zmožnosti. Nekatere ženske z izkušnjo nasilja v otroštvu (spolno, psihično, fizično) čutijo strah pred tem, da bi ob otroku ponovno podoživele vsa ta občutja ali pa doživljajo strah, da bi tudi same lahko otroku prizadejale bolečino, kot so jo doživele same.

Ali ima lahko tridesetletnica, ki si ne želi otrok, zadovoljujoč partnerski odnos?
Ženska, ki si ne želi otroka bo imela povsem uspešno zvezo z moškim, ki tudi sam nima želje po otrocih. Njun odnos je lahko enako uspešen, intimen in zavezujoč kot odnos med partnerjema, ki otroka imata, vendar s predpogojem, da želja enega od partnerjev, preden je spoznal drugega, ni bila »imeti družino«, vse dokler se ni pustil prepričati ideji drugega.

Pod kakšnimi pritiski lahko popustijo tridesetletnice, ki si v resnici ne želijo imeti otrok, pa ga na koncu vseeno imajo?
Včasih (in to prepogosto) se ženska vseeno odloči za otroka  iz razlogov, kot so:
strah, da bi ženska zamudila optimalen čas za zanositev in vzgojo otroka, kar bi kasneje lahko obžalovala;
strah, da bi izgubila naklonjenost partnerja, v kolikor se za otroka ne bi odločila,
strah pred obsojanjem staršev, da bodo prikrajšani za vlogo starih staršev,
strah pred izgubo prijateljev, ki so že postali starši in so predani popolnoma drugačnem življenjskem slogu;
strah pred »biti drugačen« od ostalih in s tem biti izločen, preziran;
strah pred tem, da bi ostala sama na stara leta;
in še veliko drugih strahov …
Gre za obliko običajnih pritiskov iz okolja, ki jih tridesetletnice pogosto ne prepoznajo kot neprimerne razloge in zaradi katerih se vseeno odločijo postati starš.

Kakšen naj bo moj odnos s tridesetletnico, ki si ne želi postati mama?
Predvsem naj bo spoštljivo naravnan do njene odločitve. Vsa prigovarjanja, namigovanja ali razsvetljevanje glede vloge mamice ne bodo v korist vajinemu odnosu. Morda težko razumeš, ker si sam/a izkusil/a radosti očetovstva/materinstva, pa tudi neprespane noči in vse, kar pride v paket z novorojenčkom, da se je nekdo preprosto pripravljen tej vlogi odpovedati. Morda teh izkušenj tridesetletna prijateljica brez želje po otrocih ne bo mogla začutiti in razumeti, vendar ima ogromno drugih prioritet v življenju, katerih del lahko postaneš in te bodo spomnile, kako poskrbeti zase in uživati življenje tudi na drugačen, manj konvencionalen način.