Nesrečne zveze

Danes sem se - posebej zato, ker sem naletela na moškega, ki me je za vse večne čase naučil, česa si v zvezi ne želim -  zamislila nad tem, kaj vse so tiste značilnosti, ki delajo zveze težavne, nas bremenijo in iz nas črpajo zadnje atome moči. Skozi primere nagovarjam ženske (vanje se v danih primerih lažje vživim), vendar menim, da so lahko v enakih pozicijah tudi moški. Berite, kot bi veljalo za vas!

 Poglejmo si torej nekaj uničevalcev zvez!

1. Nenehno preverja, kje ste! Zameri vam, če ste nekje brez njega!  Nikoli se iskreno ne veseli za vas, ko vam je nekje lepo brez njegove prisotnosti.  Kadar se odpravite nekam (brez njega) brez njegovega  soglasja ali privolitve, je to lahko zelo resen povod za več dni trajajočo »hladno vojno« med vama.

2. Z ničemer vas nikoli ne razveseli ali vas prijetno  preseneti! Drobne pozornosti ohranjajo zvezo čarobno in dajejo občutek, da je partnerju res mar za vas, da ste izbrani in vredni, da se za vas nekdo potrudi. Tega v vajini zvezi vse bolj primanjkuje.

3. Živita popolnoma samostojno življenje brez skupnih aktivnosti! Vajina edina deljena aktivnost je plačevanje računov in spanje v isti postelji. Skupni hobiji, kuhanje večerij v paru in nočni sprehodi so stvar daljne preteklosti. Ne sledite več, kaj se dogaja z njim/njo, saj sta se popolnoma odtujila.

4. V bližini drugih žensk se popolnoma razživi! Postane popolnoma drugačen, privlačen, kakršen je bil nekoč davno ob vas. Včasih pri njemu zaznam en kanček spogledovanja z drugimi ženskami.  

5. Zaradi tega odnosa veliko prejokate! Kadarkoli se med vama nekaj zgodi in vam je naklonjenih pet minut samote, jokate. Včasih tako močno, da vas pečejo oči in se na koncu počutite popolnoma izčrpani.

6. V vajinih pogovorih ne manjka kletvic, obtoževanj in groženj! Nemalokrat omenjate, da imate dovolj, da bi najraje vse skupaj zaključili in odšli. Sprašujete se, kdaj je med vama prišlo tako daleč. Ko je najhuje, se sprašujete,  ali vas partner lahko sploh še bolj prizadene.

7. Nenehno čutite pritisk v glavi, ko ste z njim! Nikoli se ne morete zares sprostiti in uživati v danem trenutku, ko ste v njegovi bližini.

8. V glavi si nenehno ponavljate, da TO NI TO! Ko vam je z njim najhuje, vas prešine misel, da to že ne more biti to. V partnerskem odnosu naj bi pretežno doživljali pomirjenost in zadovoljno, kar je daleč od tega, kar doživljate v obstoječi zvezi.

Prepričanja, ki nas lahko »ovirajo« pri tem, da bi prekinili nesrečne zveze  ...

1. Brez njega ne bom preživela!  Misli, ki nas k temu spodbujajo, so lahko strahovi, da ne bomo prenesli osamljenosti in se bomo zlomili, ko bomo morali sami zaspati, vstati … Strah nas je pogrešanja, ki bi nas lahko preplavilo in naredilo popolnoma nemočne.

2. Ne bom našla boljšega! Čeprav se ob našem moškemu ne počutimo dobro, težko verjamemo, da bi se lahko ob kom drugem počutili boljše.  Kar naenkrat biti z njim ni več tako grozno. Pri sebi tudi lahko opažamo, da v partnerskem odnosu postajamo zahtevni, neprijetni, težavni. Sprašujemo se lahko, kdo bi sploh želel biti s takšno osebo, kakršni smo (postali). Pozabljamo pa, da smo takšni predvsem v odnosu s partnerjem.

3. Pari okoli mene so še hujši! Primerjanje s slabšimi je vedno  lažje od primerjanja s pari, ki nam predstavljajo zgled ali imajo podoben odnos kot mi z našim partnerjem.  Deluje kot tolažba, pa čeprav slaba.

4. Za vse je kriva moja družina! Imela sem slab zgled v družini, groznega očeta ali mamo in nisem vajena drugačnih odnosov, ki bi me pomirili in najverjetneje zares osrečili. Kot po pravilu privlačim moškega, ki me ne ceni ali mi ne daje tisto, kar potrebujem.  

O naših zvezah lahko vse že vemo, vendar še zmeraj iz različnih razlogov vztrajamo in se učimo na enih in istih napakah ali pa na vedno novih. Kdaj je smiselno vztrajati in kdaj je resnično bolje, da se odločimo za status "samska" ali "samski" sledi v drugem delu. J

VIR:http://www.sodahead.com/fun/should-gerard-way-and-lyn-z-brake-up-or-stay-together/question-529121/

O psihoterapiji (3. del)

Ljudje ob besedi psihoterapija pogosto najprej pomislijo na pacienta (klienta), ki leži na kavču in govori o svojih mislih in sanjah, medtem ko terapevt nekje v ozadju sedi na stolu in si vse skupaj beleži. Ta pristop se je pričel uporabljati v eni izmed prvih psihoterapevtskih modalitet po njenem ustanovitelju psihoanalitiku Sigmundu Freudu.  S svojimi pomanjkljivostmi (leta trajajoče terapije, preveč poudarkov na nagonih in zanemarjenje klientove osebnosti) je sprožila razvoj novejših psihoterapevtskih praks, ki so poskušale bolj celostno obravnavati človeka in ga postaviti v bolj aktivno vlogo v psihoterapevtskem procesu.  Predvsem pa so dajale vse večji poudarek na klientov odnos s psihoterapevtom (klient in psihoterapevt sedita drug nasproti drugega, se gledata v oči in zaznavata drug pri drugem neverbalne odzive) in na njuno medsebojno zaupanje. Posamezniki lahko dandanes izbirajo med različnimi psihoterapevtskimi pristopi (psihoanaliza, gestalt terapija, integrativna ...). 

V grobem psihoterapevtske pristope uvrščamo v štiri skupine terapevtskih pristopov. V nadalje navajam vlogo terapevta v posamezni skupini: 

PSIHODINAMSKA TERAPIJA

Terapevt spodbuja k odkrivanju in odpravljanju vzrokov simptomov, težav in motenj pri klientu. Izhaja iz izhodišča, da ima klient čustvene težave zaradi nerazrešenih, največkrat nezavednih zapletov, ki so se mu dogajali v otroštvu (npr. starš, ki je klienta samo kritiziral in nikoli ni pohvali, je vplival na to, da je klient pretirano kritičen do sebe ali si samoškoduje). Primeri psihodinamskih šol so na primer klasična psihoanaliza, jungovska psihoanaliza,

skupinska analiza in deisen psihoterapija.

KOGNITIVNO VEDENJSKA

Terapevt uči klienta miselnih in vedenjskih tehnik, katerih cilj je spremeniti klientove negativne misli in neprilagojena vedenja. Kognitivno-vedenjski pristop je navadno usmerjen v reševanje klientovih težav "tukaj in zdaj". Psihoterapevt uporablja v odnosu s klientom praktične naloge. Klient si mora za domačo nalogo beležiti svoje odzive na neko težavo, med samimi terapijami pa se uči drugačnih, konstruktivnejših vedenjskih odzivov (na primer klient pred terapevtom vadi samozavestnejše odzive, ki jih potem aplicira v realnem okolju). Šole iz kognitivno vedenjske paradigme so vedenjska terapija, racionalno-emotivna vedenjska terapija in kognitivna terapija 

HUMANISTIČNA

Terapevt daje klientovim vrednotam in prepričanjem velik pomen. Pri klientu spodbuja doživljanje občutkov ter ga usmerja k razmišljanju in delovanju v skladu z njegovimi zmogljivostmi (na primer klient razmišlja o tem, zakaj v določenih situacijah reagira tako kot je reagiral kot otrok in išče poti, kako bi se lahko odzval kot odrasli). Med šole humanistične smeri spadajo Rogersova na posameznika usmerjena terapija, geštalt terapija, transakcijska analiza, realitetna terapija, integrativna psihoterapija, eksistencialna terapija, logoterapija. 

SISTEMSKA PSIHOTERAPIJA

Terapevt prepozna vlogo, ki jo ima klient pri ohranjanju družinskega sistema. Zaradi te vloge v sistemu lahko klient vedno znova poustvarja neprimerno vedenje. Čeprav je pri uvajanju sprememb v družinski sistem pogosto koristno, da sodeluje cela družina, pa to ni nujno, saj lahko z ovrednotenjem svoje vloge v družini spremembo uvede tudi klient sam. Klient tako lahko na primer prepozna svojo vlogo "grešnega kozla", ki se je pojavila vsakokrat, kadar sta imela starša partnerske zaplete. Med šole sistemske psihoterapije spadajo sistemska družinska terapija, partnerska terapija, relacijska terapija in nekatere skupinske oblike psihoterapij. 

KATERI PSIHOTERAPEVTSKI PRISTOP NAJ IZBEREM?

Statistik in psiholog, avtor knjige, Bruce Wampold, je v  knjigi  The Great Psychotherapy Debate predstavil rezultate, kjer so analizirali 475 različnih študij. Na podlagi analize so prišli do ugotovitev, da ima psihoterapija pomembno vlogo v zviševanju psihološkega blagostanja posameznega klienta in da ni bolj učinkovitih oziroma uspešnih terapevtskih smeri. Ključna dejavnika, ki prispevata k temu, kako uspešna bo psihoterapija, sta terapevtova osebnost kot tudi njegova prepričanja o učinkovitosti metod, ki jih uporablja pri delu s klienti. 

Sama zagovarjam stališče, da mora klient imeti predvsem občutek, da ga terapevt razume. Menim, da je naša preteklost izjemno pomembna, saj zaznamuje vsa naša priučena in avtomatska odzivanja v "tukaj in zdaj", v vseh stresnih in  malo manj stresnih življenjskih situacijah. Če razumemo, zakaj se odzivamo, tako kot se (na primer zato, ker je bil nekoč takšen odziv nepisano pravilo v naši družini), bomo lažje spremenili prepričanja in se vedli drugače. Seveda pa je za raziskovanje samega sebe potreben pogum, čas, trdno garanje, pa tudi psihoterapevt, ki verjame, da vam bo uspelo. Povprašajte kakšnega znanca, ki se je podal na to pot, morda vam lahko da kakšno priporočilo, kje začeti ...

VIR: http://www.counselling-therapy.co.uk/the-practice/

O psihoterapiji (2. del)

KOMU je psihoterapija namenjena?

Psihoterapija je namenjena vsem generacijam  (tudi otrokom in tistim z 80+ leti),  za obisk psihoterapevta se ne zahteva nobeno predznanje ali stopnja izobrazbe in ni res, da jo potrebujejo  samo ženske.  Namenjena je torej vsem, ki se spopadajo z različnimi boleznimi in težavami, na primer:

Z BOLEZNIMI IN TEŽAVAMI, POVEZANIMI S TELESOM

• težje kronične bolezni in stanja (npr. rakava obolenja, epilepsije, multipla skleroza, alergije na hrano, 
• prekomerna (npr. čustveno prenajedanje) ali prenizka (npr. anoreksija) telesna teža,
• neželene in škodljive odvisnosti (npr. kajenje, prekomerno pitje alkoholnih pijač, zloraba različnih psihoaktivnih substanc)

Z DUŠEVNIMI IN OSEBNOSTNIMI TEŽAVAMI

• občutja depresije, anksioznost, dolgotrajnejša občutja jeze ali zagrenjenosti, nemoči
• nizka samopodoba
• pomanjkanje osredotočenosti na delovne obveznosti in vsakodnevne aktivnosti
• neprestana zaskrbljenost in pričakovanje najslabšega
•  kljub lastnemu prizadevanju in prizadevanju družine se počutje posameznika ne izboljša

S TEŽAVAMI V DRUŽINI IN V INTIMNIH ODNOSIH

• ločitev od (dolgoletnega) partnerja
• soočanje z osamosvajanjem in odseljevanjem otrok iz družini
•  težavni odnosi v družini
• smrt  bližnjega in neizžalovane izgube družinskih članov
• fizično in psihično nasilje
• nezvestoba

S TEŽAVAMI NA DELOVNEM MESTU

• odnosi na delovnem mestu
•  nenadna izguba službe
•  preobremenjenost z obveznostmi iz naslova nove službe
• upokojitev
• izgorelost na delovnem mestu

... in tudi pri ostalih težavah, ki se jih  da lažje obvladovati s pomočjo terapije ali kot pomoč pri kakovostnejšem življenju skozi osebno rast in razvoj.

KAKO mi psihoterapija lahko pomaga?

Psihoterapija pomaga ljudem v različnih stiskah (depresija, smrt v družini, izguba službe, izguba smisla za življenje …) tako, da v varnem in zaupnem prostoru posameznik raziskuje »samega sebe«. Ko se sooči s preteklimi bolečinami in zlorabami (npr. alkoholizem, nasilje v družini, huda prometna nesreča), ki jih je »dal na stran« ali potlačil, se pogosto razbremeni ogromne teže in se zave, da lahko živi tudi drugače.  Pretekle travmatične (predvsem dalj časa trajajoče) izkušnje nas pogosto ovirajo v vsakdanjem življenju, v odnosih z družino, prijatelji, na delovnem mestu, ne da bi se tega zavedali. Tako lahko na primer nek moški dopušča, da ga partnerka nadzoruje in se odloča namesto njega, kar ga spravlja v obup, nemoč in depresijo. Ne zaveda pa se, da »ima pravico« postaviti se zase in da si zasluži drugačnega ravnanja. V teoriji se sliši logično, vendar, če kot otrok in mladostnik ni prejemal nobenih spodbud in podpore pri svojih idejah, pač pa so se čisto o vsem namesto njega odločali njegovi starši - po možnosti njegovo mnenje diskreditirali - bo težko samozavesten v svojem delovanju.

Kar misli si, da lahko ...

Kadar predelamo bolečino, lahko ponovno dobimo nadzor nad lastnim življenjem. Naučimo se spretnosti reševanja težav v skladu s tem, kar v sebi doživljamo. Spreminjamo neželena vedenj in ravnanja (npr. izražanje jeze tako, da žalimo),  ki nas »silijo« v doživljanje bolečine (počutimo se slabo), tako, da smo zvesti svojim občutjem (izrazimo, da nam nekaj ni prav, vendar na način, da drugega ob tem ne teptamo). Tako imamo možnost izbire boljšega življenja zase. 

VIR: https://p0intless.wordpress.com/