Ljudje ob besedi psihoterapija pogosto najprej pomislijo na pacienta (klienta), ki leži na kavču in govori o svojih mislih in sanjah, medtem ko terapevt nekje v ozadju sedi na stolu in si vse skupaj beleži. Ta pristop se je pričel uporabljati v eni izmed prvih psihoterapevtskih modalitet po njenem ustanovitelju psihoanalitiku Sigmundu Freudu. S svojimi pomanjkljivostmi (leta trajajoče terapije, preveč poudarkov na nagonih in zanemarjenje klientove osebnosti) je sprožila razvoj novejših psihoterapevtskih praks, ki so poskušale bolj celostno obravnavati človeka in ga postaviti v bolj aktivno vlogo v psihoterapevtskem procesu. Predvsem pa so dajale vse večji poudarek na klientov odnos s psihoterapevtom (klient in psihoterapevt sedita drug nasproti drugega, se gledata v oči in zaznavata drug pri drugem neverbalne odzive) in na njuno medsebojno zaupanje. Posamezniki lahko dandanes izbirajo med različnimi psihoterapevtskimi pristopi (psihoanaliza, gestalt terapija, integrativna ...).
V grobem psihoterapevtske pristope uvrščamo v štiri skupine terapevtskih pristopov. V nadalje navajam vlogo terapevta v posamezni skupini:
PSIHODINAMSKA TERAPIJA
Terapevt spodbuja k odkrivanju in odpravljanju vzrokov simptomov, težav in motenj pri klientu. Izhaja iz izhodišča, da ima klient čustvene težave zaradi nerazrešenih, največkrat nezavednih zapletov, ki so se mu dogajali v otroštvu (npr. starš, ki je klienta samo kritiziral in nikoli ni pohvali, je vplival na to, da je klient pretirano kritičen do sebe ali si samoškoduje). Primeri psihodinamskih šol so na primer klasična psihoanaliza, jungovska psihoanaliza,
skupinska analiza in deisen psihoterapija.
KOGNITIVNO VEDENJSKA
Terapevt uči klienta miselnih in vedenjskih tehnik, katerih cilj je spremeniti klientove negativne misli in neprilagojena vedenja. Kognitivno-vedenjski pristop je navadno usmerjen v reševanje klientovih težav "tukaj in zdaj". Psihoterapevt uporablja v odnosu s klientom praktične naloge. Klient si mora za domačo nalogo beležiti svoje odzive na neko težavo, med samimi terapijami pa se uči drugačnih, konstruktivnejših vedenjskih odzivov (na primer klient pred terapevtom vadi samozavestnejše odzive, ki jih potem aplicira v realnem okolju). Šole iz kognitivno vedenjske paradigme so vedenjska terapija, racionalno-emotivna vedenjska terapija in kognitivna terapija
HUMANISTIČNA
Terapevt daje klientovim vrednotam in prepričanjem velik pomen. Pri klientu spodbuja doživljanje občutkov ter ga usmerja k razmišljanju in delovanju v skladu z njegovimi zmogljivostmi (na primer klient razmišlja o tem, zakaj v določenih situacijah reagira tako kot je reagiral kot otrok in išče poti, kako bi se lahko odzval kot odrasli). Med šole humanistične smeri spadajo Rogersova na posameznika usmerjena terapija, geštalt terapija, transakcijska analiza, realitetna terapija, integrativna psihoterapija, eksistencialna terapija, logoterapija.
SISTEMSKA PSIHOTERAPIJA
Terapevt prepozna vlogo, ki jo ima klient pri ohranjanju družinskega sistema. Zaradi te vloge v sistemu lahko klient vedno znova poustvarja neprimerno vedenje. Čeprav je pri uvajanju sprememb v družinski sistem pogosto koristno, da sodeluje cela družina, pa to ni nujno, saj lahko z ovrednotenjem svoje vloge v družini spremembo uvede tudi klient sam. Klient tako lahko na primer prepozna svojo vlogo "grešnega kozla", ki se je pojavila vsakokrat, kadar sta imela starša partnerske zaplete. Med šole sistemske psihoterapije spadajo sistemska družinska terapija, partnerska terapija, relacijska terapija in nekatere skupinske oblike psihoterapij.
KATERI PSIHOTERAPEVTSKI PRISTOP NAJ IZBEREM?
Statistik in psiholog, avtor knjige, Bruce Wampold, je v knjigi The Great Psychotherapy Debate predstavil rezultate, kjer so analizirali 475 različnih študij. Na podlagi analize so prišli do ugotovitev, da ima psihoterapija pomembno vlogo v zviševanju psihološkega blagostanja posameznega klienta in da ni bolj učinkovitih oziroma uspešnih terapevtskih smeri. Ključna dejavnika, ki prispevata k temu, kako uspešna bo psihoterapija, sta terapevtova osebnost kot tudi njegova prepričanja o učinkovitosti metod, ki jih uporablja pri delu s klienti.
Sama zagovarjam stališče, da mora klient imeti predvsem občutek, da ga terapevt razume. Menim, da je naša preteklost izjemno pomembna, saj zaznamuje vsa naša priučena in avtomatska odzivanja v "tukaj in zdaj", v vseh stresnih in malo manj stresnih življenjskih situacijah. Če razumemo, zakaj se odzivamo, tako kot se (na primer zato, ker je bil nekoč takšen odziv nepisano pravilo v naši družini), bomo lažje spremenili prepričanja in se vedli drugače. Seveda pa je za raziskovanje samega sebe potreben pogum, čas, trdno garanje, pa tudi psihoterapevt, ki verjame, da vam bo uspelo. Povprašajte kakšnega znanca, ki se je podal na to pot, morda vam lahko da kakšno priporočilo, kje začeti ...
VIR: http://www.counselling-therapy.co.uk/the-practice/
No comments:
Post a Comment